18. maja so se vrata vrtca po dolgem času spet odprla. Tako odrasle kot otroke so preplavljali nelagodni občutki. Po eni strani smo bili veseli, da se bomo spet srečali, po drugi strani pa smo se že malo navadili na življenje znotraj svojih domov. A ti strahovi so izginili in presenetljivo hitro smo se vključili v malo drugačno sobivanje. V novih okoliščinah se je izrazito kazala socialna vloga vzgojiteljev, ki so morali biti strokovni, a hkrati ves čas optimistični in veseli. Vse to so namreč otroci potrebovali, da so se lahko znašli v okolju, kjer so kar naenkrat veljala malo drugačna pravila kot so jih bili vajeni. To, da so pri mizah sedeli precej oddaljeni drug od drugega, jim ni delalo posebnih težav. Bilo jim je zabavno, saj so se kar naenkrat začeli bolje opazovati in si kdaj pa kdaj hudomušno ponagajali.
Ker so bile vse skupine manjše, smo imeli veliko več časa za igre v različnih kotičkih, za ustvarjanje, pogovor, branje pravljic… Vse dejavnosti so potekale bolj umirjeno, zadrževali smo se le znotraj svoje skupine. V najmanjši skupini je bilo potrebno vložiti še več truda, da so se zagotavljali zahtevani pogoji bivanja. Porazdelili smo tudi naše dvorišče in igrišče, da so se vse tri skupine otrok lahko sproščeno gibale in igrale. Čeprav so tudi v zunanjem prostoru veljale določene omejitve, nas to ni veliko zmotilo. V ospredje je prišla otroška domišljija, ki nima meja in zmore že z nekaj vejicami in kamni ustvariti najlepše igre v naravi. Glavna rutina, ki nas je spremljala skozi ves dan je bilo umivanje rok, stalnica vseh zaposlenih pa sprotno razkuževanje igrač, kljuk, del. površin, miz, stolov itn. Že prvi dan smo se pogovarjali o bacilih in virusih in ugotovili, da pravzaprav otroci vse to že dobro poznajo. Kako nevarni so, pa tudi to, da si lahko v borbi z njimi pomagamo z umivanjem rok… Umivalnice so tako postale središče dogajanja našega vrtca. Naučili smo se kratko pesmico, ki nas opozarja, da si ne pozabimo umiti rok.
»KJE STE OTROCI?« KLIČE KOSILO.
»UMIVAMO ROKE, Z VODO IN MILOM.
ZDAJ BODO NAŠI PRSTKI DIŠALI,
PALEC, KAZALEC, VSI TRIJE OSTALI.«
Pred počitkom smo pripovedovali pravljice, ki so si jih zaželeli otroci. O čarovnici, ki jo polepšajo od nog do glave; o miški, ki ji trije prašički sezidajo hiško z balkonom in o leteči preprogi, ki s Tomažem poleti na drug konec sveta… Iz dneva v dan nam je bilo v vrtcu lepše, saj je za vsako spremembo potrebno nekaj časa. Pri vsem pa so nam bili v veliko pomoč tudi starši naših otrok, ki so s svojim zgledom in upoštevanjem navodil bistveno prispevali, da je vse potekalo čim manj stresno. Z otroki smo stopili korak naprej pri učenju strpnosti in odgovornega vedenja. Izvedeli smo več drug o drugem in ugotavljali, da smo med seboj različni. Spoznali smo, da smo pri premagovanju ovir bolj uspešni, če si pomagamo. In tudi to, da je življenje kljub vsem oviram neprecenljivo, nepredvidljivo in lepo. Za vrtec Puconci zapisali: Klavdija in Sonja